Avtor: Carl Haak
Kaj je tvoja tolažba v življenju in v smrti?
Tolažba je nekaj, kar si želi vsakdo imeti v svojem življenju. Posedovati duševni mir, biti rešen bede, biti zadovoljen in imeti notranji mir, tega si zagotovo vsak človek želi.
Toda tolažba je nekaj, kar poseduje le malo ljudi. Za nekatere je tolažba to, da jim gre v življenju dobro, da imajo, kar hočejo, da so zdravi in da imajo malo problemov. Drugi bi rekli, da je tolažba zmožnost, da pometejo proč vse slabo, da imajo močno voljo, da zmorejo sprejemati slabo skupaj z dobrim. Spet za druge je tolažba pobeg pred življenjsko realnostjo, pri čemer si pomagajo s počitnikovanjem, tabletami ali z alkoholom.
Tolažba je nekaj, kar vsi potrebujemo. Vzemimo na primer nekoga, ki trpi v bolnišnici zaradi bolečin, ki mu jih povzroča rak. Če bi takega vprašali, kaj je njegova tolažba, bi morda odgovoril, da to, da so ga prijatelji zasuli z darili in obiski, ali pa, da ima najboljše zdravnike, kar jih lahko dobiš za denar. Kaj bi rekli, da bi potolažili to osebo? Morda naslednje: »Lahko bi bilo slabše,« ali: »Glavo pokonci, prihajajo boljši časi!«
Vzemimo drug primer in sicer mrliško vežico. Katere besede utehe bi tam izrekli? Nekateri bi rekli, da je tolažilno to, da se ozremo na vse, kar je določena oseba dobrega naredila v svojem življenju. Drugi bi rekli, da je smrt nekaj naravnega in da je na tem svetu edino pomembno, da uživamo življenje, dokler ga še imamo. Spet drugi, obteženi z žalostjo, bi odkrito priznali, da v tem življenju ni ne tolažbe ne kraja, kjer ljudje ne bi jokali. Kako bi potolažili nekoga, ki tako govori?
V nasprotju z vsemi posvetnimi zamislimi okoli tolažbe in s človeškimi poskusi, da bi potolažili žalujočega, premore kristjan, ne glede na to, kakšno je njegovo življenje, edino tolažbo v življenju in ob smrti. Njegova tolažba počiva na Svetem pismu, Božji besedi. Lahko celo rečemo, da je Biblija beseda Božje tolažbe za njegovo ljudstvo. Preroku Izaiju je bilo naročeno, da oznanja Božjo besedo: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite hčeri jeruzalemski na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana, da je njena krivda poravnana, ker je prejela iz Gospodove roke dvojno kazen za vse svoje grehe.« (Iz 40,1.2) Beseda utehe govori, da je krivda Jeruzalema poravnana, vojna zoper njega končana, kajti od Boga je prejel odpuščanje grehov. Enako besedo tolažbe je podal Izaija še na enem mestu: »Vzklikajte, vriskajte vse skupaj, jeruzalemske razvaline! Kajti Gospod je odkupil svoje ljudstvo, potolažil Jeruzalem.« (Iz 52,9) Na tem mestu Sveto pismo ponovno istoveti tolažbo z odkupitvijo, torej z odpuščanjem grehov po Božji milosti. Apostol Pavel nam daje v 2 Kor 1,3.4 enako besedo tolažbe: »Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog.« Tukaj se Bog istoveti kot »Bog vse tolažbe«, kar pomeni, da vsa tolažba izhaja iz njega in da jo najdemo le v občestvu z njim. On nas je zmožen tolažiti v vsakršni stiski. Razlog, zaradi katerega nas Bog tolaži, pa je ta, da bi lahko tudi mi tolažili tiste, ki so v katerih koli težavah.
Če torej naredimo povzetek tega, kar uči Sveto pismo glede tolažbe, lahko podamo naslednjo definicijo: tolažba je védenje, da nisem sam svoj, ampak pripadam s telesom in dušo Jezusu Kristusu, ki me je odkupil s svojo krvjo, tako da so moji grehi odpuščeni in mi je dano večno življenje.
To je tolažba! Kako čudovito je dejstvo, da v življenju in ob smrti pripadam Jezusu, ali kot pravi v Rim 14,8: »Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi.«
Tolažba, ki prihaja od Boga, se sestoji iz dveh delov. Prvič, krščanska tolažba je v tem, da vem, da nisem sam svoj. Nisem niti neodvisen niti samozadosten. Pavel piše: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi[…]« (1Kor 6,19) To pomeni, da se Božji otrok glede svoje tolažbe ne zanaša na sebe ali na kateri koli domislek človeške modrosti. To je seveda v nasprotju s tem, kako bi radi razmišljali. V svojem ponosu lahko občasno mislimo, da nam bosta lasten razum ali moč omogočila prebroditi težave. Toda kristjanova tolažba je v priznanju: »Nisem sam svoj.« Kajti, če bi bil sam svoj, potem bi bil osebno odgovoren za ves svoj ogromen grešni dolg, ki ga nikoli ne morem izbrisati, ampak samo iz dneva v dan povečevati.
Drugič, prava tolažba je v védenju, da zares pripadam mojemu zvestemu Odrešeniku Jezusu Kristusu. To je resnično, ker je Jezus zame plačal s svojo krvjo, ki jo je prelil na Kalvariji, kjer me je odkupil od mojih grehov in me naredil za svojo last. V 1Pt 1,18.19 lepo pravi: »Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja […] niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta.« Ker me je torej Jezus po milosti odkupil s svojo na križu prelito krvjo, zato pripadam Njemu.
Kaj pomeni pripadati Jezusu?
Pripadati Jezusu pomeni, da sem z njim neločljivo povezan po veri. Pomeni, da sem njegova last, da me poseduje pa tudi, da je zame odgovoren, tako za mojo dušo kot za telo, v življenju in smrti, v tem veku in v večnosti. To pomeni, da je odgovoren za vsak del mene, in da me mora ohranjati ter voditi v večno slavo v svojem kraljestvu. Še več, to pomeni, da mi vlada po svojem Duhu in milosti ter mi kot moj Gospod daje vse, kar potrebujem za telo in dušo. Zato se lahko zanesem na njega in mu predam vse skrbi, vedoč, da skrbi za me (1Pt 5,7). Pripadnost Jezusu pomeni, da lahko rečem skupaj z navdihnjenim Pavlom: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Gal 2,20) Sedaj so vse stvari pod nadzorom Kristusa, ki je na Očetovi desnici, Kristus pa uporablja vse dogajanje v mojem življenju v moje dobro in v duhovno korist. Nobene težave in bolečine me ne morejo zlomiti v tem življenju, niti niso zmožne pretrgati blažene edinosti, ki jo je Kristus po milosti vzpostavil z mano. Ko je izrekel naslednje čudovite besede, se je Pavel popolnoma zavedal svoje pripadnosti Kristusu: »Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Rim 8,38.39)
Ob zaključku bodite pozorni na dve stvari. V prvi vrsti gre predvsem za edinstveno tolažbo. Nobena druga stvar na vsem svetu vam ne more dati take tolažbe. To ni niti najvišja, niti najboljša niti vrhovna, ampak edina tolažba. Tolažba ni v tem, da pripadam Jezusu in da sem zdrav, bogat ali močan. Tolažba ni v tem, da pripadam Jezusu in da imam dobro zavarovalno polico. To, da imaš karkoli poleg te edinstvene tolažbe, pomeni, da si zapravil to tolažbo. Edina tolažba je, da tako v življenju kot v smrti, popolnoma pripadaš Jezusu.
Po drugi strani je to tudi popolnoma zadostna tolažba. Zadostuje v vseh okoliščinah življenja in v grozi smrti. Ne glede na to, katero zlo vstopi v moje življenje, pomeni moja pripadnost Jezusu to, da me on tolaži in mi ga pošilja v mojo korist. Tolažba pomeni védenje da nisem nikoli izven Jezusovih rok in da vse stvari, na tak ali drugačen način, služijo meni na dobro. Res je, da ne vemo vedno, kako to deluje, niti ne znamo vedno razložiti, kako lahko zlo dela v naše dobro. Tolažba je v tem, da to verujemo! Ko nas zadenejo slabe stvari, nas tolaži to, da vemo, da jih je Bog poslal v naše dobro in da nam Kristus obenem podarja milost, da jih s hvaležnostjo prenašamo. To je tisto, o čemer govori Sveti Duh v Rim 8,28: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.«
Je tvoja edina tolažba v tem, da ne pripadaš sebi, ampak zvestemu Odrešeniku Jezusu Kristusu? Potem iskreno in s hvaležnostjo žívi zanj vse dni svojega življenja!
Za dodatno gradivo v slovenščini kliknite tukaj.
Za gradivo v hrvaščini kliknite tukaj.
