Menu Close

Bog je svet tako vzljubil…

prof. Homer C. Hoeksma

Uvod

Jn 3,16 je bržkone največkrat narobe razložena in napak uporabljena vrstica v celotnem Svetem pismu. Tu seveda mislim na dejstvo, da jo zelo pogosto uporabljajo v smislu, da Bog ljubi vse ljudi, in da je dal svojega Sina za vse ljudi.

Nič ne more biti dlje od resnice, kot ta trditev. Žalostni del napačne razlage in uporabe je v tem, da Božjemu otroku, ki je sam po sebi popolnoma izgubljen grešnik, jemlje tolažbo in trdno gotovost, ki naj bi jo nudila Božja beseda.

Če bo ta knjižica uspela ovreči napačno razlago, o kateri je bilo govora in bo resnično uspela pravilno pojasniti besedilo in hkrati podati bralcu vsaj majčken del enkratnega čudeža Božje suverene ljubezni, bo dosegla svoj smoter. Naj jo Gospod uporabi za ta namen.

»BOG JE SVET TAKO VZLJUBIL …«

Pomembno vprašanje

V temo te knjižice je vpleteno pomembno vprašanje. Glasi pa se takole: »Koga Bog ljubi?« Na to vprašanje moramo za vsako ceno dobiti pravilen odgovor, odgovor Boga samega, torej odgovor Svetega pisma. V Jn 3,16 (SSP) smo poučeni: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (SSP). Kaj je »svet«, ki ga je Bog vzljubil? Kdo pripada temu svetu? Pripadajo temu svetu vsi ljudje, ali samo nekateri? Če mu pripadajo le nekateri, kdo so ti ljudje?

Rekel sem, da je to vprašanje zelo pomembno in res je tako.

Kot prvo, to vprašanje je pomembno na osebni ravni. S tega vidika lahko zastavim naslednje vprašanje: »Ali me Bog ljubi?« Usodna pomembnost vprašanja v tej obliki napravi nate in name takojšen vtis. Me Bog ljubi? Ali sem lahko, ali smem biti, ali sem gotov te ljubezni? Če je tako, potem je vse v redu. Kajti Božja ljubezen je zagotovo najpomembnejša. Če me Bog ljubi, potem sem dedič večnega življenja. Če me Bog ljubi, ne bom nikoli pogubljen. Če me Bog ljubi, lahko vse izgubim, da celo svoje lastno življenje, a vendar obdržim najdragocenejše. Če me Bog ljubi, me lahko zapustita celo moja oče in mati, toda Gospod me bo dvignil in me prižel na svoje božansko srce. Toda, pozor, če me Bog ne ljubi, če me torej sovraži, potem je vse narobe. Potem bom za vedno pogubljen. Četudi bi posedoval vse stvari, celo ves svet, bi bil najbolj obubožan človek na svetu. V tem primeru je njegovo obličje zoper mene na zlo. V tem primeru sem najbolj beden človek na svetu. V tem primeru sem soočen s pričakovanjem večnega trpljenja v peklu, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Res je, vprašanje: »Koga Bog ljubi? Ali me ljubi?« je najpomembnejše.

Bog mora priskrbeti odgovor

Na zgornje vprašanje moram dobiti odgovor. Dobiti moram Božji odgovor. Človeški odgovor me nikakor ne more zadovoljiti. Koristiti mi ne more nobena stvar manj kot Božji odgovor. Pomirjen(a) bom šele, ko zaslišim njegov glas: »Moj sin, moja hči, Jaz, Bog Jahve, te ljubim.«

Imej to osebno vprašanje v svoji zavesti, kadar premišljuješ to Božjo besedo. Kajti, resnica ni le v tem, da nujno potrebuješ odgovor na to vprašanje, ampak tudi v tem, da se boš, ko pride do tebe Božja beseda, soočil s tem vprašanjem in boš moral nanj odgovoriti. Ne moreš mu ubežati.

Na drugem mestu in v tesnejši povezavi s predhodnim, kot včasih mislimo, je to vprašanje pomembno z ozirom na vsebino oznanjevanja evangelija. Pri oznanjevanju evangelija je treba odgovoriti na vprašanje: »Koga je Bog vzljubil?« Tudi ta odgovor mora biti, seveda, svetopisemski. Samo tak odgovor velja kot evangelij Jezusa Kristusa. Besedilo pravi, da je Bog vzljubil svet. Daleč najpogostejša razlaga izraza »svet« je ta, da pomeni, da Bog ljubi vse ljudi, vsakega posameznega pripadnika človeškega rodu. To je splošno znan nauk, ki se razlega z vseh arminijanskih prižnic, kjer govorijo o svobodni volji. Vsi smo že mnogokrat slišali to vrsto oznanjevanja, če ne v svoji cerkvi, pa preko radia ali televizije. V skladu s tem stališčem je Bog vzljubil vse ljudi. Ker je vzljubil vse ljudi, je dal svojega edinorojenega Sina. Božji edinorojeni Sin je umrl za ves svet, kar pomeni, da je umrl za vse ljudi, da bi bili odrešeni. Evangelij je namenjen vsem grešnikom. Zdaj pa je stvar na grešniku, da veruje ali ne veruje, da sprejme Božjo ljubezen ali je ne sprejme, da bi bil odrešen in imel večno življenje, ali da bi bil pogubljen. Nasprotno stališče pa zagovarja reformirana vera, ki ji včasih pravimo kalvinizem. Drži se stališča, da, kar se tiče ljudi, Bog ne ljubi vseh, ampak samo svoje izvoljene, torej tiste, ki jih je suvereno izvolil v Jezusu Kristusu pred stvarjenjem sveta. Nadalje uči, da je Kristus umrl samo za svoje ovce, oziroma za tiste, ki mu jih je dal njegov Oče. Reformirana vera vrhu tega vztraja na stališču, da je izvoljenim, kadar se oznanja evangelij križanega Kristusa, suvereno podeljen dar vere in to po preporodu in dejavnem ali učinkujočem klicu, ki izvoljene privede k spokorjenju, veri in k večnemu življenju. Z besedo oznanjamo, da je Božja ljubezen po svojem izvoru, razodetju, delovanju in sadovih absolutno suverena in posamična, ne pa splošna in pogojna.

Koga je Bog vzljubil?

Popolnoma jasno je, da oba zgoraj opisana pogleda ne moreta biti hkrati resnična. Celo otrok lahko to razume. Je ali – ali. Ali Bog ljubi vse ljudi ali samo svoje izvoljene. Popolnoma očitno je tudi, da oboji, ki branijo zgoraj opisana pogleda, trdijo, da z oznanjanjem svojih pogledov oznanjujejo evangelij. Tako arminijanski kot reformirani pridigar vam bosta rekla, da oznanjata evangelij. To je treba pričakovati. Noben pridigar ne bo prišel k vam in vam rekel, da tisto, kar pridiga, ni skladno s Svetim pismom. Oboji pravijo: »Sveto pismo govori …« Dalje, jasno je razvidno, razen če zagovarjate nemogočo trditev, da Bog nasprotuje samemu sebi, da je eden ali drugi od omenjenih pogledov skladen s Pismom in da predstavlja resnično oznanjevanje evangelija. Kdorkoli torej razglaša nekaj, kar ni v skladu s Svetim pismom, si ne more domišljati, da oznanja evangelij Jezusa Kristusa.

Kakšen preizkus lahko naredimo? Kako določiti, katera od zgornjih trditev je Kristusova Beseda, skladna s Svetim pismom? Zapomnite si, ne gre za to, kaj naj bi bilo v zvezi s tem vprašanjem vam ali meni všeč. Tudi ne za to, kateri od obeh »evangelijev« je bolj popularen, kateri prinaša na zunaj večje sadove, o katerem se govori, da je najbolj topel, najbolj privlačen, najbolj razburljiv. Ne gre za to, kaj pravi ta ali oni teolog. In čeprav imate morda zelo radi svojo cerkev, ne gre za to, kaj uči vaša cerkev. Pravzaprav, če imate radi svojo cerkev, zagotovo nočete, da bi vaša cerkev živela v zmoti. Edino vprašanje je: kaj pravi Božja beseda? Zato naj se vsak resno misleči kristjan, ki hoče živeti v poslušnosti Kristusovi volji, in ki hoče, da bi bila cerkev zvesta poklicu oznanjevanja evangelija, prikloni pred Besedo. Ni se vam treba prikloniti pred mano in mojo besedo, ampak skupaj z mano pred Božjo besedo! Pričakovati smete, da je Božja beseda glede tega vprašanja zelo jasna.

Tretjič, vprašanje: »Koga je Bog vzljubil?« je zelo pomembno, kajti, če je bil kdaj čas, ko se je reformirana skupnost znašla na razpotju glede oznanjevanja evangelija, potem je to nedvomno danes. V reformiranih krogih se vedno bolj drzno in odkrito oznanja, da Bog ljubi vse ljudi. Pri tem celo govorijo, da je taisti nauk, proti kateremu so se reformirani očetje na veliki sinodi v Dordrechtu tako hrabro borili, kalvinizem. Vse več reformiranih cerkva se povezuje z arminijanci in se jim pridružuje pri podpiranju raznih divjih evangelizacijskih gibanj. Kot primer očitnega arminijanstva naj navedem odlomek iz spisa profesorja na reformiranem semenišču, ki se nanaša na Jn 3,16:

Kako Bog ljubi? Tako, da je dal svojega edinorojenega Sina. Tako, da je izpraznil samega sebe, predal sebe. Količina ljubezni je merljiva s količino daru. To ne pomeni nič manj kot neskončno ljubezen.

Ljubezen brez meja! Ali more biti brezmejna ljubezen omejena na nek prostor? Ali more biti neomejena ljubezen omejena na tiste, katere ljubi? Ima lahko neskončna ljubezen učlovečenja za svoj cilj le del človeštva? Težko. Tudi Sveto pismo ne uči tega, ampak nam je rečeno: »Bog je tako vzljubil svet, da je dal.« Ne glede na to, ali se nanaša na vesoljstvo ali na človeški rod, pomeni beseda »svet« v tem odlomku nedvomno vse ljudi. Z nobenim eksegetskim prizadevanjem se ne da omejiti moči Božje odkupitve na katerokoli posebno skupino. Niti jezik te vrstice niti širši kontekst Svetega pisma nam ne dovoljuje nikakršne druge razlage kot to, da Bog ljubi vse ljudi.

Pa še to, bodite pozorni na naslednjo zelo drzno trditev:

Če ni cerkev na noben način pripravljena reči, da je Kristus umrl za vse ljudi in noče nevernim dodati k besedam: »Bog vas ljubi,« tudi: »Kristus je umrl za vas,« potem nepostavno omejuje neskončno Božjo ljubezen.

Če je to tista smer, v katero hočejo iti reformirani ljudje, potem naj odkrito zanikajo reformirano pozicijo in reformirane veroizpovedi kot nebiblijske. Toda nihče naj se ne vara, da ima njegovo arminijanstvo karkoli skupnega z reformirano vero. Nima. Vsi pa, ki ljubijo resnico, razodeto v Božji besedi in hočejo biti zvesti Besedi, naj skupaj z menoj predelajo to temo. Preverimo to vprašanje s Svetim pismom.

Koga Bog ljubi?

Božja ljubezen po svetopisemsko

Naše besedilo v Jn 3,16 odgovarja takole: »Bog je tako vzljubil svet …«

Najprej si poglejmo zadevo okrog pojma »svet« z zorne točke Svetega pisma. Ali to dejansko pomeni vse ljudi? Tako se pogosto govori. Priznam, da je zelo lahko narediti tako domnevo. Nedvomno so mnogi, ki prav nekritično sprejemajo to trditev in verujejo, da je v Jn 3,16 mišljeno, da Bog ljubi vse ljudi.

Zdaj pa dajmo to besedilo skozi nekaj svetopisemskih preizkusov. Najprej preverimo nekatere druge odlomke Svetega pisma, kjer se uporablja ta izraz.

V velikoduhovniški molitvi Gospoda Jezusa, ki nam je ohranjena v istem evangeliju, torej v Jn 17,8.9, beremo: »[K]ajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji …« (SSP). Če primerjamo ta odlomek z Jn 3,16, razločno vidimo na prvem mestu, da beseda »svet« v Jn 17 ni ista kot v Jn 3. To je razvidno iz preprostega dejstva, da Jezus ne prosi za ta »svet«. Zato bi bilo bogokletno domnevati, da Jezus ne bi molil za svet, katerega Bog domnevno ljubi. Drugič, očitno je tudi, da izraz »svet« v Jn 17 ne more pomeniti »vseh ljudi«. To je razvidno iz dejstva, da dela Jezus zelo jasno razliko med svojimi učenci, ki so verovali, da ga je poslal Oče, in ki so bili dani Jezusu, in ki so Očetovi na eni, in svetom na drugi strani. Bodite pozorni na besede: »Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji[…]« Tretjič, iz Jn 17 je jasno razvidno, da tisti, katere je Bog vzljubil, niso svet, ampak tisti, ki jih je, za razliko od sveta, Bog dal Kristusu.

Zdaj pa pojdimo na 1 Jn 2,15-17. Tam beremo: »Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, kajti vse, kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta. Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj« (SSP). Tukaj je ponovno očitno, da ni mogoče, da bi beseda »svet« pomenila vse ljudi, in da nima in ne more imeti istega pomena, kot v Jn 3,16. Prvič, ali je mogoče, da bi Bog ljubil svet, hkrati pa zabičal svojemu ljudstvu: »Ne ljubite sveta, taistega sveta, katerega jaz ljubim?« Drugič, svet, o katerem govori 1 Jn 2, mineva. Ali je mogoče, da bi bil svet, ki je predmet Božje ljubezni, minljiv? Zastavljati takšna vprašanja je isto kot odgovarjati nanje. To sta le dva od mnogih odlomkov iz Svetega pisma, v katerih nastopa beseda »svet«. Toda, kjerkoli v Svetem pismu se pojavi ta beseda in karkoli že pomeni izraz »svet«, pri čemer lahko preverite vsak odlomek, in ugotovili boste, da ta beseda nikoli ne pomeni vseh ljudi. Nobena prisilna eksegeza ne more podpreti te napačne domneve.

Na tretjem mestu, nikar ne pozabimo, da isto Pismo, ki govori o Božji ljubezni, govori na drugi strani o čistem nasprotju njegove ljubezni, torej o njegovem božanskem sovraštvu. Če bi bilo res, da Bog ljubi vse ljudi, potem bi bilo tudi res, da nikogar ne sovraži. Toda, če se Pismo ne more ovreči, in če se pokaže na temelju istega Svetega pisma, da Bog sovraži le enega človeka, potem sledi, da Bog ne ljubi vseh ljudi, in da izraz »svet« v Jn 3,16 ne more pomeniti vseh ljudi.

Preiščimo Sveto pismo glede tega vprašanja. V Ps 5,4.5 (CHR) beremo: »Ker ti nisi Bog mogočni, ki bi mu bila všeč brezbožnost, hudobnež ne sme bivati pred teboj. Samohvalniki ne zdrže pred očmi tvojimi, sovražiš vse, ki delajo krivico.«

V Ps 11,5.6 (SSP) beremo: »GOSPOD preizkuša pravičnega in krivičnega, tistega, ki ljubi nasilje, sovraži njegova duša. Na krivične bo dal deževati zanke, ogenj, žveplo in hudo nevihto, to je delež njihove čaše.« V Rim 9, poglavju, ki je zelo pomembno za to celo vprašanje, beremo v vrsticah 10-13 naslednje:

Pa ne samo to, tudi Rebeka je zanosila z enim možem, z našim očetom Izakom. Njena otroka se še nista rodila in še nista naredila nič dobrega ali slabega, ko ji je bilo rečeno – da bi ostal Božji načrt po izvolitvi, ker se ne opira na dela, ampak nanj, ki kliče: Starejši bo služil mlajšemu, kakor je pisano: Jakoba sem ljubil, Ezava pa sovražil (SSP; poudarki avtorjevi).

Iz teh odlomkov je popolnoma očitno, da obstajata tako Božje sovraštvo kot Božja ljubezen, in da so nekateri ljudje predmet Božjega sovraštva, drugi pa Božje ljubezni.

Bog NE ljubi vseh ljudi

Potemtakem mora biti naš prvi odgovor na vprašanje: »Koga Bog ljubi?« nikalen: »Bog ne ljubi vseh ljudi.« Poslušno se priklonimo pred jasno Božjo besedo. Zatorej je oznanjevanje, da Bog vendarle ljubi vse ljudi, krivo in nasprotuje pooblastilu cerkve, da oznanja Besedo. Razen tega, tak lažni evangelij ne more drugačen, kot uničevalen za kristjanovo osebno gotovost glede Božje ljubezni. Pomnite, ves čas, ko premišljujemo te besede, stoji za vsem pomembno osebno vprašanje: »Ali me Bog ljubi?«

Zdaj pa raziščimo pomembno vprašanje: »Ali Bog ljubi vse ljudi?« z drugega vidika, torej z vidika Božje ljubezni.

Najprej si poglejmo, da govori besedilo na poudarjen način o Božji ljubezni. To zagotovo pomeni, da je Božja ljubezen vsemogočna, kakor je tudi on vsemogočen, suverena, kakor je on suveren, nespremenljiva, kakor je on Nespremenljivi, iz česar sledi, da je božansko zmožna iskati, najti in odrešiti objekt odrešenja. Če je torej Bog tako silno vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina za odrešitev sveta, je potemtakem sploh mogoče, da bi se svet, ali le njegov del pogubil? Toda Sveto pismo razločno uči, da niso vsi ljudje odrešeni. Tisoči in milijoni ljudi ne bodo nikoli videli večnega življenja, ker se jih ni dotaknila Božja ljubezen. Izbira je torej očitna. Ali boste verjeli, da Bog ljubi vse ljudi in se sprijaznili s posledico, da je Božja ljubezen nezmožna, da bi dosegla in rešila svoje objekte ter dosegla svoj namen (gre za prav bogokletno misel), ali pa boste priznali, da vsemogočna, suverena, učinkovita ljubezen ni namenjena vsem ljudem.

Drugič, razmislimo o Božji ljubezni tudi z vidika njenega razodetja, torej kot o daru v osebi Božjega edinorojenega Sina. Božja ljubezen je odrešujoča. Bog je poslal svojega Sina ob polnosti časa, z namenom, da bi pretrpel smrt na križu in žrtvoval samega sebe na oltarju pravične Božje ljubezni kot popolno žrtev za greh, torej za greh tistih, katere je Bog vzljubil. Ali je mogoče, da bi bil dar Božjega Sina popolnoma ali vsaj delno brez haska? Če smo bolj konkretni, ali je mogoče, da bi bila za človeka prelita ena sama kapljica krvi, nato pa bi bil taisti človek za vedno pogubljen? Takšen bi bil logičen zaključek trditve, da je Bog vzljubil vse ljudi in zanje dal svojega Sina.

Tretjič, razmislimo o Božji ljubezni z vidika njene razglasitve. Milijoni in milijoni ljudi, tako iz časov pod staro kot pod novo zavezo, niso nikoli slišali za Božjo ljubezen. To pomeni, da jim ni bila nikoli oznanjena. Je sploh mogoče, da bi Bog ljubil katerega koli človeka, da bi ga torej tako močno ljubil, da bi dal zanj svojega edinorojenega Sina, ne da bi temu človeku kdajkoli karkoli rekel o svoji ljubezni? To bi bil res čuden Bog. Morda boste rekli, da je cerkev kriva, saj ni oznanila evangelija vsem ljudem. Toda, ali ni suvereni in vsemogočni Bog dovolj močan, da bi storil, da se evangelij oznani komurkoli On hoče? In ali ni domet oznanjevanja evangelija stvar Njegove suverene določbe in pobude? Kako naj oznanjajo, če niso bili poslani, poslani s strani Boga v Kristusu?

Bog ljubi svoje izvoljeno ljudstvo

Zdaj pa se še s trdilnega zornega kota soočimo z naslednjim vprašanjem: »Koga Bog ljubi? Koga Bog od vekomaj ljubi? Koga je Bog tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina?«

Jn 3,16 odgovarja: Bog je ljubil svet, kozmos. Splošni pomen tega izraza je skladnost, pravilna urejenost, lepota. Iz te besede izvira tudi naš izraz kozmetika. Izraz se uporablja kot označba ustvarjenega vesolja, vseh ustvarjenih stvari v nebesih in na zemlji, kot organske celote in sicer z vidika njihove urejenosti in skladnosti. Ta osnovni pomen besede ni v različnih kontekstih uporabe v Svetem pismu nikoli odsoten. Beseda »svet« se v Svetem pismu pogosto nanaša na človeštvo, ali na njegov del. Ker pa je človek tesno povezan z zunanjim svetom, stoji v bistvu na čelu stvarstva, kakršno poznamo; v njem torej živi, se giblje in razvija, zato beseda svet, četudi pri tem mislimo posebej človeka, nikoli ne izključuje stvarstva, temveč označuje človeštvo v njegovi organski povezanosti z urejeno celoto ustvarjenih stvari.

Medtem ko se isti izraz »svet« uporablja v Svetem pismu tudi za označitev celote pogubljenih, hudobnih ljudi, ki ždijo v temi, in ki podrejajo vse stvari svojemu lastnemu grešnemu umu ter volji in uporabljajo vse stvari v službi greha, se na drugi strani ta izraz v Jn 3,16 uporablja za označitev celokupnega števila izvoljenih kot organske celote, Kristusovega telesa, cerkve, povezane s celotnim stvarstvom. Vedno si velja zapomniti, da ko Bog rešuje izvoljene, ne rešuje le določenega števila posameznikov. S tem pravzaprav rešuje organizem, ves svet!

To najprej pomeni, da ko Bog v Jezusu Kristusu rešuje svoje izvoljeno ljudstvo, s tem rešuje dejanski organizem človeškega rodu. Mnogi posamezniki so pogubljeni, človeštvo pa je rešeno. Drugič, Bog pa dela še več. Odrešeno pa ni le izvoljeno Kristusovo telo, temveč Bog odrešuje in proslavlja vse stvarstvo. Vse stvarstvo, ki vse do sedaj zdihuje in trpi porodne bolečine in je zaradi greha ter prekletstva podvrženo ničevosti, bo deležno svobode slave Božjih otrok. Bog je vzljubil celokupni svet Božjih izvoljenih in vseh ustvarjenih stvari kot organsko celoto. Dejstvo, da Bog rešuje organizem, nam pove, zakaj je svet, navkljub mnogim pogubljenim, vseeno odrešen. Ko gre, na primer, sadjar obrezat sadno drevje in se mu neizogibno nabere na tleh ogromen kup vej, katerega nato zažge, zagotovo ne boste dejali, da si je mož uničil drevesa in cel sadovnjak. Ne, drevesa so rešena, sadovnjak pa še vedno stoji. Le posamezne veje so bile uničene. Enako ne sestavljajo sveta, ki je deležen Božje ljubezni, pogubljeni, ampak odrešeni, ti pa ga tvorijo skupaj z vsem preostalim stvarstvom. Ko bodo na sodni dan vsi pogubljeni dokončno ločeni od sveta, bo to še vedno odrešeni svet. Svet v Jn 3,16 je svet v Kristusu, Prvorojencu vsega stvarstva, kot ga je Bog zasnoval v svojem večnem in suverenem namenu, in ki se bo nekega dne razodel ter pojavil v popolni skladnosti in nebeški lepoti ter slavi, združen v Božjem Sinu. To je svet, ki ga je Bog vzljubil.

Globoka in blažena skrivnost

Besedilo govori o globoki in blaženi skrivnosti, ki postane še globlja in bolj blažena, ko se mi, uboga, nesrečna in grešna, iz prahu ustvarjena bitja, zaustavimo, da bi razmislili o tem čudovitem dejstvu.

Za trenutek premislimo, kaj vse vključuje preprosta in velikokrat ponovljena resnica: »Bog je ljubil svet.«

To pomeni, da je Bog v svoji suvereni, večni in nespremenljivi zamisli videl ta svet v popolni lepoti v Kristusu Jezusu, prvorojencu vsega stvarstva in ta svet z vezjo popolnosti združil s svojim lastnim božanskim očetovskim srcem. Njegovo srce je obrnjeno k temu svetu. To je svet, ki ga privlači. Tudi v času, ko je bil svet kot tak izgubljen v grehu ter nesreči in pod prekletstvom, je Bog kljub vsemu vzljubil svet. Hrepenel je po tem svetu. Tako rekoč ni mogel počivati, dokler ni tega sveta poiskal, ga odrešil, pritegnil k sebi z vezmi ljubezni in ga privil k svojemu srcu, na varno v pristan večnega življenja, kjer mu lahko v najpopolnejši možni meri izkazuje vsa znamenja svoje ljubezni.

Premislite tudi naslednje: »Bog je vzljubil svet.« Sveta ni vzljubil samo Oče, prva oseba svete Trojice.

Sveta ni vzljubil le naš Gospod Jezus Kristus. Zagotovo ni bilo tako, da bi Bog sovražil svet, Gospod Jezus Kristus pa bi prišel in s svojo smrtjo ter spravo spremenil Božje sovraštvo v ljubezen. Dejstvo je, da je Bog, vedno slavljeni Troedini Bog, vzljubil svet. Ta ljubezen je od Očeta, po Sinu in v Svetem Duhu. Kakor ljubezen, tako je tudi dar od Troedinega Boga. Oče je dal Sina v Svetem Duhu, Sin pa je dal sebe v Duhu.

Veličina Božje ljubezni

Pri zastavljanju vprašanja: »Kako silno Bog ljubi?« ne smeš poskusiti omejiti brezmejnosti te ljubezni s količinsko označbo, da je Bog ljubil »vse ljudi«. Konec koncev bi bil to še vedno poskus opisovanja neskončne Božje ljubezni z izrazoslovjem, ki ga omejuje končnost. Božja ljubezen je resnično neskončna. Je brezmejna. Ne pozna meja. Moje besedilo tega ne razlaga z besedami tistih, ki so bili objekt te ljubezni, ampak s čudovitimi in skrivnostnimi besedami razodetja te ljubezni. Kako zelo je Bog ljubil? Besedilo nam odgovarja: »Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina

Premislimo! Oh, če pogledaš na križ na Kalvariji izven luči razodetja, ne vidiš drugega, kot le človeka, ki visi na lesu prekletstva. V tem samem človeku ne moreš ugledati razodetja neskončne Božje ljubezni. Toda Beseda o križu se glasi: Bog je dal svojega edinorojenega Sina. In v tem edinorojenem Sinu, pribitem na golgotski križ, sveti čudovita luč Božje ljubezni na našo temo, pronica in se prebija skozi temino obsodbe ter smrti in ju použiva. Ta ljubezen je silna kot smrt. Njena ljubosumnost je neizprosna kot grob. Njen žar je žar ognja, ki gori z najsilovitejšim plamenom. Velike vode ne morejo pogasiti te ljubezni, niti je ne morejo poplaviti vse povodnji naše krivde in krivičnosti. Bog je namreč dal svojega edinorojenega Sina! Dal je njega, ki je od večnosti v Očetovem naročju, Njega, ki je vsebina in poosebitev vse Njegove ljubezni, Njega, nad katerim počiva vsa neskončna Očetova ljubezen, Njega, ki je Bog od Boga, Luč od Luči, Njegov edini Sin, Njegovo vse, Bog sam.

Bog ga je dal. Dal ga je prostovoljno. Ni ga dal, ker bi bil to dolžan storiti, temveč zato, ker je to hotel storiti, hotel je razodeti svojo neskončno ljubezen. Ni ga dal, ker bi si svet zaslužil ta dar, temveč zavoljo svoje svobodne, suverene milosti. Odrekel se ga je oziroma, predal ga je v žrtev za greh, predal ga je v smrt, smrt na križu in nadenj izlil vso silovitost svoje svete jeze. O, skrivnost nad skrivnostmi! Bog je zapustil Boga!

Ali ne vidiš, da je ravno v tem pretresljivo globok pomen te Božje besede? Boga je njegova ljubezen do sveta drago stala. Stala ga je vsega.

Kajti, prvič, spomnimo se, da je bila oseba Boga Sina tista, ki je prišla na svet v podobi grešnega mesa. On je vzel nase vse naše grehe, trpel in umrl na Kalvariji. Seveda moramo biti pri tem zelo precizni in povedati, da njegova božanska narava ni mogla trpeti, in da tudi ni trpela; vse muke smrti in pekla je pretrpel v svoji človeški naravi. Toda tega istočasno ne smemo razumeti na način, da bi porušili dogmatično skrivnost, ki nas uči da je bil vendar edinorojeni Božji Sin tisti, ki je trpel na križu. Dasiravno je pretrpel vse muke na Kalvariji samo v človeški naravi, pa Božja beseda kljub temu usmerja našo pozornost na dejstvo, da vidimo v kalvarijskem dogodku trpljenje Božjega Sina, in da lahko po tem trpljenju merimo visočino in globočino Božje ljubezni. Kajti, drugič, celo na Kalvariji nikakor ne smemo ločevati treh oseb Svete Trojice. Res je, oseba Božjega Sina je umrla na Golgoti, toda njegova smrt nam razodeva ljubezen troedinega Boga. Bog sam je v telesu našega Gospoda Jezusa Kristusa pretrpel smrtne muke. Ali, če drugače obrnemo, si predstavljate, da bi Oče in Sveti Duh hladno gledala na to, kako edinorojeni Sin umira na lesu križa? To bi bilo popolnoma nemogoče! Sporočilo Božje ljubezni, Besede o križu se glasi: Bog ni prizanesel svojemu lastnemu Sinu! Ko se je soočil z alternativo, ali naj preda svojega Sina ali prepusti svet pogubljenju, je Bog tako ljubil svet, da je poslal svojega Sina v smrt na križu.

Takšno je razodetje Božje neskončne ljubezni. Končni smoter, ki ga je zadobila ta ljubezen, pa je večno življenje: »[D]a bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Svet, kakršen je, gre v pogubo zaradi greha, krivde in pokvarjenosti. Moč greha in krivde je tako silna, da za svet ni izhoda. Toda ta svet je odrešen po smrti in vstajenju Božjega Sina. V njem je vsa moč odrešenja, vsa modrost, pravičnost, vsa posvečenost in popolna odkupitev. Izven njega, ki je vstajenje in življenje, ni nobenega življenja za svet. Zato mora biti ta svet zedinjen z Božjim Sinom, in preko njega z Božjim srcem. Postati mora eno z njim, deležen mora postati njegove smrti in vstajenja. Vez, ki ta svet združuje z njim, je vera. Vera je od Boga dana vez edinosti s Kristusom. Dejavnost, ki izhaja iz te vezi, je dejanje vere, preko katerega se posameznik zavestno oprime Kristusa, edinorojenega Božjega Sina, ki je razodetje Božje odrešujoče ljubezni. Taista vera, ki je vez, moč in dejavnost, ne prihaja iz nas, ampak je Božji dar, ki ga Bog suvereno izliva na vse izvoljene ude tistega sveta, ki ga Bog rešuje z zveličavno ljubeznijo.

Zato pravi Božja beseda: »[K]dorkoli veruje vanj, se ne pogubi temveč ima večno življenje.« (po Chráskovem prevodu) Vsi, brez izjeme, ki verujejo, se ne bodo nikoli pogubili. V osnovi imajo že tukaj večno življenje. Ti bodo vztrajali do konca, pri čemer jih bo držala Božja neskončna ljubezen. Na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa pa bodo uživali večno življenje v popolnosti. Bog jih bo na veke vzel v svoje naročje, da bodo uživali v najpopolnejšem uresničenju prijateljske zaveze v njegovih nebeških prostorih in ga bodo gledali iz obličja v obličje.

Za konec se vrnimo k našemu začetnemu vprašanju in vprašajmo z bolj osebnega zornega kota. Koga Bog ljubi? Ali te ljubi? Ali me ljubi? Vprašam te torej, ali veruješ v edinorojenega Božjega Sina? Edino če veruješ, moreš biti gotov njegove ljubezni, in to zanesljivo. Potem je dar večnega življenja tvoj in ostane tvoj na veke. Pomni, to ni zato, ker veruješ, temveč zato, ker te Bog ljubi z večno, suvereno in nespremenljivo ljubeznijo. Slava njegovemu imenu!


Dodatek:

»SVET« V JANEZU 3,16 NE POMENI: »VSI LJUDJE, BREZ IZJEME«

David J. Engelsma

Danes prihaja med reformiranimi kristjani v navado, da se takoj, ko izraziš vero v Božjo izvolitev posameznikov za zveličanje, Božjo posebno ljubezen do izvoljenih ali Božjo izključno željo, da odreši izvoljene, pojavi nasprotovanje v obliki sklicevanja na odlomek Jn 3,16: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (SSP). To je že malone pravilo. Tisti, ki se sklicujejo na Jn 3,16, nameravajo uveljaviti trditev, da Bog ljubi vse ljudi, brez izjeme, in da želi odrešiti vse ljudi, brez izjeme. Temeljna podmena za to trditev glede Jn 3,16, ki služi kot argument zoper izvolitev je ta, da pomeni beseda svet v Jn 3,16 vse ljudi, brez izjeme.

Mi na tem mestu naznanjamo, izjavljamo in razglašamo, da je ta podmena napačna. Je nesvetopisemska. Posameznika v temelju oddaljuje od evangelija. Beseda svet v Jn 3,16 ne pomeni vseh ljudi, brez izjeme. Naše reformirane brate in sestre, ki vztrajajo pri razlagi besede svet v Jn 3,16, v smislu »vsi ljudje, brez izjeme« in uporabljajo to besedilo kot dokaz zoper nauk o Božji posebni ljubezni do izvoljenih, prosimo, da se soočijo z doktrinarno pozicijo, ki jo zagovarjajo. Njihova pozicija pa je naslednja:

    • Bog ljubi vse ljudi, brez izjeme, z ljubeznijo, ki daje njegovega edinorojenega Sina za njihovo odrešenje; ljubi jih torej, z (odrešujočo) ljubeznijo, ki želi, da bi se odrešili greha in dosegli večno življenje v nebesih.
    • Bog je dal svojega edinorojenega Sina za vse ljudi, brez izjeme; Jezus je torej umrl za vse ljudi, brez izjeme.
    • Vseeno pa so mnogi, ki jih Bog ljubi, in jih hoče rešiti, in je Jezus umrl zanje, pogubljeni v peklu.
    • To pomeni:
      1. Mnogi so ločeni od Božje ljubezni.
      2. Božja odrešujoča želja je v primeru mnogih oseb ovirana.
      3. Jezusova smrt ni uspela rešiti mnogih, za katere je Božji Sin dejansko umrl.
    • Razlog za to žalostno stanje je, da te osebe niso hotele verovati v Jezusa, čeprav so bile tega zmožne v moči svoje svobodne volje.
    • Na drugi strani pa razlog, da so drugi odrešeni ni v tem, ker jih je Bog ljubil, želel njihovo odrešenje in zanje predal svojega Sina v smrt (saj je ljubil tudi pogubljene, si želel njihovega odrešenja in dal zanje svojega Sina), ampak, ker so se v moči svoje svobodne volje odločili, da bodo verovali.
    • Zato pomeni pogubljenje hudobnih Božji poraz in razočaranje, saj je odrešenje vernih njihovo lastno delo. Ko ljudje tipa »vsi-ljudje-brez-izjeme« navajajo Jn 3,16, pri tem razmišljajo takole: »Bog je namreč vse ljudi, brez izjeme, tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da je le-ta umrl za vse ljudi, brez izjeme, z željo, da bi se vsi ljudje, brez izjeme, odrešili, in da bi se nihče, kdor vanj veruje v moči svoje svobodne volje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«

Kadarkoli kdo izzove vero v Božjo posebno, izključno ljubezen do njegovih izvoljenih, navajajoč odlomek Jn 3,16, moramo z žalostjo ugotavljati, da stoji na doktrinarni poziciji, ki smo jo pojasnili zgoraj, in da hoče porušiti reformiran nauk o vnaprejšnji določitvi, omejeni spravi, popolni pokvarjenosti, dejavni milosti in obvarovanju svetih (kar je le na dovršen način izražena odrešitev samo po milosti – evangelij). Beseda svet v Janezovem evangeliju ne pomeni »vsi ljudje, brez izjeme«. Dokaz:

    • Jn 1,29 (SSP): »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« Je Kristus s svojo smrtjo odvzel vse grehe, brez izjeme? Če jih je odvzel, potem bodo vsi ljudje, brez izjeme, odrešeni.
    • Jn 6,33 (SSP) : »Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Je dal Jezus življenje (ne neučinkovito ponudil življenje, ampak učinkovito dal življenje) za vse ljudi, brez izjeme?
    • Jn 17,9 (SSP) : »Jaz (Jezus) … [n]e prosim za svet.« Ali Jezus odklanja molitev za vse ljudi, brez izjeme?

Zadnje besedilo nam kaže, da beseda svet v Janezovem evangeliju nima vedno istega pomena. V Jn 3,16 Bog ljubi svet z ljubeznijo, ki zanj daje Božjega Sina. V Jn 17,9 pa Božji Sin noče moliti za svet. Sveti ne bi smeli razumeti izraza svet v Jn 3,16 na temelju kake prehitre domneve, temveč na temelju skrbne razlage odlomka v luči preostalega Svetega pisma.

Kaj je torej resnica v zvezi z Jn 3,16? Svet, ljubljen od Boga z božansko, vsemogočno, učinkujočo, zvesto in večno ljubeznijo, je odrešen. Ves svet! Vsi ljudje!

Svet, odkupljen z dragoceno, častitljivo, silno, učinkujočo smrtjo Božjega Sina je odrešen. Ves svet! Vsi ljudje!

Odrešenje vseh ljudi, vključenih v svet, o katerem govori Jn 3,16, pripisujemo edino učinkujoči Božji ljubezni in Kristusovi zveličavni smrti zanje. Ljudje, ki so pogubljeni, niso bili nikoli ljubljeni od Boga, niti odkupljeni po Kristusu, torej niso del tistega sveta, o katerem govori Jn 3,16.

Beseda svet, iz Jn 3,16 (Gr. kosmos, od koder izvira »naš« kozmos in se nanaša na naše »urejeno, harmonično, sistematično vesolje«) pomeni prvotno Božjo stvaritev, ki je danes v neredu zavoljo greha, z izvoljenimi iz vseh narodov, ki so danes, enako kot vsi ostali, po naravi otroci jeze, tako kot tvar v celoti. Kar se tiče njegovega ljudstva, pomeni svet v Jn 3,16 novo človeštvo v Jezusu Kristusu, poslednjem Adamu (cf. 1 Kor 15,45). Janez imenuje novi človeški rod »svet«, s čimer želi pokazati in poudariti, da se ne sestoji le iz judovskega ljudstva, ampak iz vseh narodov in ljudstev (cf. Raz 7,9). Ljudje, ki tvorijo svet Jn 3,16 so tisti in edino tisti, ki postanejo verniki (kdorkoli veruje), verujejo pa izvoljeni (cf. Apd 13,48).

Pri tej razlagi Jn 3,16 ne gre za neko tujo, novatorsko interpretacijo, ki bi jo izsanjali kaki hiperkalvinisti poslednjih dni, temveč je to razlaga, ki so v preteklosti podali branilci vere, ki ji pravimo reformirana, torej tisti, ki so priznavali pomen Božje suverene milosti za zveličanje grešnikov.

François Turretin, reformirani teolog iz Ženeve (1623-1687), je podal naslednjo razlago:

Ljubezen, o kateri govori Jn 3,16 … ni splošna za vse in za vsakogar, ampak posamična, namenjena nekaterim … kajti cilj te ljubezni, ki ga načrtuje Bog, je odrešenje tistih, ki jim Bog sledi s tako ljubeznijo… Če je torej Bog poslal Kristusa z namenom, da bi se mogel svet po njem odrešiti, je ali zgrešil svoj cilj ali pa bi moral biti nujno odrešen ves svet. Toda z gotovostjo smemo trditi, da ni odrešen ves svet, ampak le izvoljeni posamezniki iz sveta; ti so tisti, na katere se resnično nanaša ta ljubezen… Zakaj torej v tem primeru beseda svet ne pomeni osebno vseh in vsakogar, temveč vse v odnosnem smislu, torej tako Jude kot Grke, brez razlik v narodnosti, jeziku, razmerah, da bi lahko rekel, da ljubi človeški rod, katerega ni bil pripravljen v celoti uničiti, ampak se je odločil, da reši določene osebe, ne le iz enega ljudstva, kot nekoč, ampak izmed vseh, brez razlike, čeprav učinek te ljubezni ne zajema vseh posameznikov, ampak le določene, namreč izvoljene iz sveta? (Institutio Theologiae Elencticae).

Nizozemski teolog Abraham Kuyper (1837-1920) pa je o besedi svet v Svetem pismu napisal naslednje:

Če je ob malo bolj pozornem branju Svetega pisma kaj gotovega in trdno dokazljivega, potem je to dejstvo, ki ga ni moč ovreči, da pomeni beseda svet v Svetem pismu le v redkih izjemah »vse ljudi«, v skoraj vseh primerih pa nekaj popolnoma drugega.

Ko je posebej razlagal besedo svet v Jn 3,16, je Kuyper rekel, da se le-ta nanaša na »pravo jedro« stvarjenja, torej izvoljeno Božje ljudstvo, »ki ga je Jezus iztrgal satanu.«

… iz tega jedra, iz tega zbora, iz tega ljudstva, bo po Božjem čudežnem delovanju nekega dne nastal »nov svet,« nastala bosta »nova zemlja in nova nebesa.« Zemlja ne služi le zato, da bi izvoljenim omogočila odrešenje, nato pa izginila. Ne, kajti izvoljeni so ljudje; ti ljudje tvorijo celoto, zbor, organizem; ta organizem je utemeljen v stvarstvu; ker je stvarstvo odsev Božje modrosti in delo njegovih rok, ne more biti izničeno, ampak se bo na veliki dan Božja volja s tem stvarstvom v polnosti uresničila (Dat De Genade Particulier Is; prevod iz nizozemščine: David. J. Engelsma).

Razlaga Arthurja W. Pinka (1866-1952) je v bistvu enaka:

Če se ozremo na Jn 3,16, bi moralo biti iz samega odlomka razvidno, da ta vrstica ne prenese konstrukta, ki ga po navadi gradijo na njej. »Bog je svet tako vzljubil.« Mnogi predpostavljajo, da to pomeni ves človeški rod. Toda »ves človeški rod« vključuje vse človeštvo, od Adama, do konca zemeljske zgodovine, sega tako nazaj kot naprej. Premislimo torej o zgodovini človeštva pred Kristusovim rojstvom. Nešteti milijoni so živeli in pomrli »brez upanja in brez Boga,« preden je prišel Odrešenik na svet in odšli v večno gorje. Če jih je Bog »ljubil,« kje je najmanjši dokaz za to ljubezen? Sveto pismo pravi: »V prejšnjih časih [od babilonskega stolpa do binkošti] je [Bog] dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota« (Apd 14,16; SSP; tekst v oklepajih in poudarek avtorjevi). Sveto pismo izjavlja: »In kakor niso marali Boga imeti v spoznanju, tako jih je Bog izročil popačeni pameti, da so delali, kar ni spodobno« (Rim 1,28 CHR; SSP; avtorjevi poudarki). Bog je rekel za Izrael: »Samo vas sem spoznal izmed vseh rodovin na zemlji« (Am 3,2; SSP; poudaril avtor). Le kdo bi bil, glede na te jasne odlomke, tako nespameten, da bi vztrajal pri tem, da naj bi Bog v preteklosti ljubil vse človeštvo? Isto se na enak način nanaša na prihodnost. Toda oponent se vrne k odlomku Jn 3,16 in reče: »Svet pomeni svet.« Seveda, toda pokazali smo že, da svet ne pomeni celotne človeške družine. Stvar je v tem, da se izraz svet uporablja na splošno. Prva stvar, ki jo opazimo v povezavi z Jn 3,16 je ta, da je naš Gospod v tem primeru govoril z Nikodemom, človekom, ki je veroval, da je Božje usmiljenje omejeno samo na Nikodemov lastni narod. Kristus je tu oznanil, da ima Božja ljubezen glede tega, za koga je dan Božji Sin, v mislih širši objekt, in da se nanaša tudi na ljudi onkraj meja Palestine, da torej sega tudi v »dežele na oni strani.« Z drugimi besedami, Kristus je oznanil, da ima Bog svoj načrt tako s pogani kot z Judi. »Bog je svet tako vzljubil« torej pomeni, da sega Božja ljubezen na mednarodno področje. Toda, ali to pomeni, da ljubi Bog vsakega posameznika med pogani? Ne ravno, kajti, kakor smo videli, je izraz svet splošen, in ne posamičen, relativen, in ne absoluten.

Končno, beseda svet v Jn 3,16 se mora nanašati na svet Božjega ljudstva. Da se mora pravimo, ker ni nobene alternativne razlage. Ne more pomeniti celotnega človeškega rodu, saj je bila ob Kristusovem prihodu na svet že polovica ljudi v peklu. Nepošteno je vztrajati, da to pomeni vsa sedaj živeča človeška bitja, kajti v vseh ostali odlomki iz Nove zaveze, kjer se omenja Božja ljubezen, je le-ta omejena na njegovo lastno ljudstvo. Poišči in poglej! Predmet Božje ljubezni v Jn 3,16 je natančno isti, kot predmet Kristusove ljubezni v Jn 13,1: »Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca« (SSP; poudarki avtorjevi). Priznati moramo, da naša razlaga Jn 3,16 ni novost, ki bi jo mi iznašli, temveč razlaga, katero so skoraj soglasno podali reformatorji in puritanci, pa tudi mnogi za njimi (The Sovereignty of God).

Čudimo se lahko, da so možje in žene reformirane provenience tako hitro opustili resnico o Božji suvereni, posamični in izbirni ljubezni v Jezusu Kristusu. Te resnice niso izpovedovali le »reformatorji in puritanci«, ampak jo izpoveduje tudi Reformirana cerkev v svojem veroizpovednem spisu, Dordrechtskih kánonih.

Kdo jih je tako zmedel?

Mi smo odločeni, da zavoljo ljubezni do resnice nasprotujemo laži o Božji ljubezni v Jezusu Kristusu do vseh ljudi, brez izjeme, da poskušamo rešiti tiste, ki jih je prevzel ta nauk in da oznanjamo ter pričujemo bližnjim in oddaljenim, o priliki in nepriliki o Božji ljubezni do sveta, ki rešuje svet, o smrti Božjega Sina, po kateri je bil svet odkupljen, o dovršenem Božjem načrtu, po katerem Bog rešuje grešnike in o zveličanju zasužnjenih grešnikov, ki prihaja edino po suvereni moči Božje milosti, v tolažbo slehernega vernika in v Božjo slavo.

Za dodatno gradivo v slovenščini kliknite tukaj.
Za gradivo v hrvaščini kliknite tukaj.

Show Buttons
Hide Buttons